24. strokovno srečanje konservatorjev-restavratorjev

Posavski muzej Brežice, 27. maj 2024

Strokovna srečanja konservatorjev-restavratorjev že štiriindvajset let organizirata Društvo restavratorjev Slovenije in Skupnost muzejev Slovenije v sodelovanju s posameznimi muzejskimi institucijami. Z leti so se začeli pridruževati tudi kolegi iz tujine in dogodek je prerasel v mednarodno srečanje.

Posavski muzej Brežice je letos tretje leto gostitelj Srečanja. Potekalo bo v ponedeljek, 27. maja 2024, osrednja dogodka pa bosta odprtje razstave in predstavitev novega zbornika. Izpostavljene vsebine, namenjene strokovni javnosti, bodo predstavljene med 10. in 15. uro, razstava plakatov s predstavitvijo najnovejših dosežkov v stroki pa bo v muzeju na ogled do 28. junija.

Uredniški odbor publikacije Konservator-restavrator v sestavi Sabina Dolenec, Irena Porekar Kacafura, Anita Klančar Kavčič, Jasna Malešič, Ana Motnikar, Nataša Nemeček, Andreja Ravnikar in glavna urednica Ajda Mladenović je prejel 74 povzetkov plakatov z izredno raznolikih področij dediščine. Poleg že utečenih predstavitev problematike na slikah na platnu, leseni plastiki, stenskih slikah in mozaikih so vsaj z enim prispevkom zastopani raznovrstni muzejski materiali, kot so tekstil, papir, kovina, steklo, vosek, naravoslovno gradivo …, pa tudi spremljajoča področja, kot so preventivna konservacija, konservatorska teorija in izobraževanje. Tradicijo mednarodne udeležbe letos ohranja prispevek hrvaške kolegice, sicer pa je mednarodni odziv manjši kot v preteklih letih.

PLENARNI SKLOP: ČIŠČENJE IN UTRJEVANJE STENSKIH POSLIKAV IN KAMNITIH SPOMENIKOV

V zadnjih dveh desetletjih so se na področju konserviranja-restavriranja stenskih poslikav in (predvsem karbonatnih) kamnitih spomenikov z uvajanjem v tujini uveljavljenih metodologij tudi v slovenski v praksi začele uporabljati nove metode. Avtorji Martina Lesar Kikelj, Andrej Jazbec, Špela Govže, Nina Žbona, Saša Stržinar Sterle (vsi ZVKDS Restavratorski center) in Saša Snoj (samozaposlena) v prispevku izpostavljajo premike na področju čiščenja in utrjevanja omenjenih gradiv, predvsem zato, ker je metodi težko obravnavati ločeno, saj oba procesa pogosto potekata vzporedno in se dopolnjujeta. Pri čiščenju med drugim izpostavljajo uspešno uporabo vodnih, geliranih in emulzijskih čistilnih sistemov na zelo poroznih materialih, kot sta kamen in omet. Zaradi te specifike je raba omenjenih sredstev tu omejena, a kljub temu omogoča bolj nadzorovano spremljanje postopkov in opuščanje topil. Pri utrjevanju gre za postopno nadomeščanje organskih utrjevalcev z anorganskimi materiali, ki predstavljajo boljšo izbiro v primerjavi z metodami na osnovi organskih polimernih proizvodov, zagotavljajo boljšo kompatibilnost z mineralnimi substancami, večjo trajnost, manjšo invazivnost in možnost ponovitve postopka. Daljše obdobje uporabe sodobnejših metod čiščenja in utrjevanja potrjuje zanesljivost njihovega delovanja pri konserviranju-restavriranju, še posebej za spomenike, ki so zaradi različnih okoljskih dejavnikov najbolj ogroženi.

PREDSTAVITVE PLAKATOV – IZBOR

Med deli na papirju izpostavljamo prispevek Tine Buh (Narodna galerija) Risbe Janeza Potočnika. Na razstavi Janez Potočnik (1749–1834) Risbe iz javnih zbirk, ki je bila na ogled v Narodni galeriji, je bilo razstavljenih 58 risb našega poznobaročnega umetnika. Nastale so na Akademiji upodabljajočih umetnosti na Dunaju, kjer se je Potočnik izobraževal v letih 1775 in 1776. Večino del so predstavljale risbe s kredo na grundiranih papirjih, kar je redkost v galerijski zbirki. Poleg klasičnih poškodb, kot so površinska umazanija, raztrganine in zmečkanine po robovih in manjkajoči deli, so bili največji izziv pri konserviranju-restavriranju izraziti madeži. Ker bi z vodnimi postopki lahko poškodovali risbo, vodotopno podlogo in žige, se je avtorica prispevka odločila za čiščenje s kapilarnim vlekom. To je posebna tehnika konserviranja-restavriranja papirja, s katero lahko odstranjujemo madeže na gradivu, ki je občutljivo na vodo.

Na področju tekstila je letos več prispevkov obravnavalo analize kot samo konserviranje- restavriranje. Omeniti velja mednarodni projekt SafeSilk, o katerem govorita prispevka Ibrahima Elrefaeya (UL, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo, Laboratorij za dediščinsko znanost) in Eve Menart (Narodni muzej Slovenije) s sodelavci. V okviru projekta je več institucij iz Slovenije in tujine raziskovalo, kako obtežitev svile s kovinskimi solmi vpliva na njeno razgradnjo. Prednosti metod, ki so jih pri tem uporabili, sta bili nedestruktivnost in uporaba opreme in situ. Raziskava je potekala na tekstilnih zbirkah Narodnega muzeja Slovenije in Pokrajinskega muzeja Maribor z opremo Laboratorija za dediščinsko znanost, Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Vpogled v procese razgradnje svile naj bi v prihodnje omogočil lažje ohranjanje svilenih predmetov.

Letošnji prispevki s področja konserviranja-restavriranja slikarskih del predstavljajo večinoma ustaljeno konservatorsko-restavratorsko prakso. Med zanimivejše uvrščamo predvsem prispevek, v katerem Lucija Močnik Ramovš (UL ALUO) predstavlja novejšo metodo odstranjevanja laka s pomočjo mikrofilamentne tkanine, ki zaradi svojih absorpcijskih lastnosti in rezanja po obliki v primerjavi s klasičnim načinom odstranjevanja z vatenko omogoča bolj nadzorovano in za barvno plast varnejše odstranjevanje filmotvornih materialov. Trije prispevki kolegic iz ZVKDS Restavratorskega centra, v katerih Barbka Gosar Hirci, Emina Frljak Gašparović in Sanela Hodžić opisujejo strokovne dileme in rešitve v povezavi s konserviranjem-restavriranjem še zadnje Carpaccieve oltarne slike Marija z Detetom na prestolu in s šestimi svetniki, so po zahtevnosti postopkov in dolgotrajnega projekta vsekakor vredni omembe. Avtorice prispevkov s svojo potrpežljivostjo, strokovnostjo in studioznostjo pristopajo k reševanju slike velikega formata.

Na področju konserviranja-restavriranja lesene plastike je Saša Dolinšek (ZVKDS Restavratorski center) postavila nov mejnik pri uporabi varnejših materialov tudi na področju polikromirane lesene plastike. V prispevku je predstavila lastnosti in uporabo dveh za restavriranje polikromirane plastike netipičnih materialov (PVA-B gela in metil celuloze), ki sta zaradi svojih lastnosti in možnosti modificiranja varnejša za uporabo na umetninah.

Pri mednarodnem sodelovanju izpostavljamo povzetek Gregorja Kosa in Žige Reharja (oba Slovenski etnografski muzej) o sodelovanju restavratorjev SEM in restavratorjev iz Muzeja palač v Pekingu, Kitajska. Slovenski etnografski muzej je leta 1963 pridobil obsežno kitajsko zbirko, ki šteje okoli 500 predmetov. Bila je last zbiratelja Ivana Skuška mlajšega in njegove žene, Japonke Cuneko Kondo Kavese, poročene Marija Skušek. Po več letih prizadevanj in povezovanj z Muzejem palač v Pekingu so septembra in oktobra 2023 v SEM-u gostili štiri kitajske strokovnjake za restavriranje in enega kustosa. Osredotočili so se na restavriranje modela kitajske hiše in okrasnih kitajskih sten. Skupno delo je poudarilo pomen mednarodnega sodelovanja pri reševanju kompleksnih izzivov restavratorskega dela. Ob intenzivnem delu so se srečevali z raznolikostjo pristopov, razpravljali o metodologijah, materialih in tehnikah restavriranja ter iskali inovativne rešitve za ohranjanje in zaščito zbirke z lokalno-kulturnim kontekstom.

Na delavnici, ki je leta 2022 potekala ob trienalnem srečanju ICOM-CC skupine za kovino v Helsinkih, so predstavili novo sredstvo za odstranjevanje korozijskih produktov na srebru. Kolegica Nataša Nemeček (Narodni muzej Slovenije) v razdelku o konserviranju-restavriranju kovine piše o preizkušanju učinkovitosti bazičnega natrijevega glicinata pri odstranjevanju srebrovih korozijskih produktov, ki jih je preizkusila na nekaterih predmetih iz srebra in pozlačenega srebra. Njegovo učinkovitost je primerjala z učinkovitostjo kelatorja Na₄EDTA. Ugotavlja, da je učinkovitost natrijevega glicinata primerljiva z EDTA, oba pa sta se izkazala za neučinkovita pri odstranjevanju trdovratnejših korozijskih produktov srebrovega sulfida, ki jih je še vedno potrebno odstranili mehansko – z uporabo polirne paste ali z elektrolitskim svinčnikom Pleco.

Albina Kržič (samozaposlena) predstavlja konserviranje-restavriranje voščenih kipov, ki so jih izdelovale marljive samostanske redovnice iz Škofje Loke. Te kipce v podobi Jezusa in Marije so krasila bogata oblačila in zapleteni detajli, ki so bili izdelani s filigransko natančnostjo. Pod oblačili teh kipov so odkrili tudi besedila z molitvami na papirju. Med drugim so našli tudi kalupe, v katere so nune vlivale vosek. Konservatorsko-restavratorski posegi so bili izjemno kompleksni in so vključevali različne materiale, kot so vosek, tekstil, papir in mavec. Vsak material je bilo treba obravnavati drugače. Delo redovnic je bilo polno presenečenj in izzivov, zato je bila to izjemno zanimiva izkušnja za konservatorje-restavratorje.

Pri arheološki dediščini izstopa povzetek avtorja Matjaža Bizjaka (Narodni muzej Slovenije) o konservatorsko-restavratorskem posegu na železnodobnem vedru. Julija 2021 je Narodni muzej Slovenije prejel grob iz arheološkega najdišča Podbela-Berjač. Arheološka ekipa CPA ZVKDS je grob imobilizirala in situ z ojačanim železnim sodom, ki je omogočal neposreden poseg po izkopu. S preiskavo z rentgensko radiografijo, ki so jo izvedli na Inštitutu za kovinske konstrukcije (IMK), so ugotovili relativno lego bronastega vedra in drugih kovinskih predmetov. Z mikroizkopavanjem, opravljenim v muzeju, so odkrili številne fragmente in predmete. Po zaključenih posegih bo sledila predstavitev v Tolminskem muzeju.

Ana Brunčič (Zavod za gradbeništvo Slovenije) s sodelavci sega na področje stavbne dediščine in izpostavlja konstrukcijsko zasnovo stolpnice TR3 na Trgu republike v Ljubljani, ki je skrit konstruktorski biser svojega časa, kot varovano vrednoto dediščine 20. stoletja. Konstrukcija namreč pogosto določa arhitekturo 20. stoletja, vendar je redko podrobneje obravnavana kot pomembna dediščinska vrednota. Dvanajstnadstropna stolpnica TR3, ki je primer zglednega sodelovanja arhitekta Edvarda Ravnikarja in konstruktorja Ervina Preloga, je od junija 2014 kulturni spomenik državnega pomena. Zaznamuje jo premišljena in inovativna konstrukcija, projektirana po načelih, ki so bistveno presegla domet tedanje dobe. Stolpnica TR3je z izjemno konstrukcijsko zasnovo, inovativno izvedbo detajlov, specifičnim načinom armiranja ali napredno tehnologijo betona pomemben pomnik razvoja inženirske stroke in celo eden od vrhuncev našega historičnega stavbnega fonda.

Digitalne tehnologije postajajo tudi v konservatorstvu-restavratorstvu nepogrešljiv pripomoček. Kolega Tadeja Trajkovski (Društvo Marmorinke) in Žiga Pavlovič (KIBLA2LAB, KID Kibla) predstavljata razpoložljivost dostopnih digitalnih orodij kot pomoč pri dokumentiranju in predstavljanju dediščine soboslikarstva, krasilnih vzorcev, ki zaradi arhitekturne preobrazbe naše kulturne krajine hitro izginjajo. Želita si izluščiti digitalna orodja, ki bodo optimalno pripomogla k lajšanju nekaterih postopkov dela na terenu ali kot pomagalo pri tolmačenju vsebine (npr. števila recentnih beležev in opleskov) ali dokumentiranju predmetov, ki jih ne moremo več uporabljati (npr. 3D model vzorčnega valjčka). Zasnovala sta test digitalne metode zajema krasilnih vzorcev s sondirane stene in fotografirala sonde po tehniki fotogrametrije z visokoločljivostnim fotoaparatom. Končni rezultat je barvno in merilno umerjena tekstura, ki lahko služi kot podlaga za preris in reinterpretacijo v digitalnih medijih.

Na področju konserviranja-restavriranja mozaikov in stenskih poslikav izpostavljamo problematiko ohranjanja antične dediščine na naših tleh, saj se kar trije prispevki ukvarjajo s to zanimivo temo. Jelka Kuret (ZVKDS Restavratorski center) predstavlja izzive pri dvigu fragmentov mozaika iz 4. stoletja. Mozaik je bil najden oktobra 2023 med arheološkimi izkopavanji pri SNG Drama v insuli XXXVIII. Zaradi nadaljnjih izkopavanj ga je bilo treba čimprej umakniti. Kljub deževnemu vremenu in nizkim temperaturam so bili fragmenti mozaika uspešno zaščiteni, dvignjeni in pripeljani v depo Mestnega muzeja Ljubljana. Katarina Bartolj (samozaposlena, zunanja sodelavka ZVKDS Restavratorski center) predstavlja izzive pri konserviranju antičnega mozaika v glinenem melju z istega arheološkega najdišča. Cilj konservatorsko-restavratorskih posegov je bil ohraniti in konservirati glineni melj, ki predstavlja osnovo tega antičnega mozaika. Pri tem je bila uporabljena nova tehnologija utrjevanja in injektiranja glinenega melja.

Roza Šantej (podiplomska študentka UL, ALUO) izpostavlja zanimivo raziskovalno nalogo o uporabi enkavstike v antičnem stenskem slikarstvu pri nas. Raziskava izhaja iz antičnih poslikav, odkritih leta 2017 med arheološkimi raziskavami na Muzejskem trgu v Celju, trenutno so v postopku konserviranja na ZVKDS Restavratorskem centru. Gre za poslikave izjemne kvalitete, ki so po izvedbi in tudi po ikonografiji primerljive s pompejskimi poslikavami. Na podlagi naravoslovnih raziskav, pregleda strokovne literature in številnih izvedenih poskusov je bila izdelana kopija antične poslikave v tehniki hladne enkavstike.

Z bogato zastopanega področja naravoslovnih preiskav izpostavljamo dva prispevka. Prispevek Polonce Ropret in Janeza Kosla (ZVKDS Raziskovalni inštitut) predstavlja za analizo organskih ostankov v arheološki keramiki.Arheološka lončenina je med najštevilčnejšimi predmeti, ki jih odkrivamo pri izkopavanjih, in odseva različne vrste kulinarik in načinov kuhanja v zadnjih 10.000 letih. Razkriva jedi, ki so bile v njih pripravljene, in podatke o človekovi prehrani takratnega obdobja. Za karakterizacijo proteinskih ostankov so bile uporabljene imunološke metode, učinkovitost 16 različnih aptamerov je bila testirana na staranih modelnih vzorcih keramike z imunofluorescenčno mikroskopijo. Po hibridizaciji aptamerov so potrdili aktivnosti aptamerov za mleko, jajce, kri, gluten (moka), ribe in kolagen.

Drugi je prispevek, v katerem Sabina Dolenec (Zavod za gradbeništvo Slovenije) s sodelavci raziskuje konserviranje-restavriranje Plečnikovega betona z glivami. Jože Plečnik je v svojih delih promoviral uporabo vidnega betona – sodobnega materiala tistega časa, ki pa takrat ni imel estetske ali umetniške vrednosti, in s tem povečeval njegov pomen. Danes, skoraj stoletje kasneje, so ta dela vidno poškodovana in tako kot mnogi sodobni materiali tudi beton zahteva nove načine ohranjanja. V prispevku na primerih dveh Plečnikovih betonskih spomenikov – piramide na Rimskem zidu na Mirju in vodne zapornice na Ljubljanici – predstavljajo možnosti uporabe gliv za bioutrjevanje, biočiščenje in biozaščito historičnega betona, kot biološko navdahnjenega in trajnostnega pristopa k ohranjanju kulturne dediščine.

Boštjan Roškar in Hermina Golc (oba Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož) v prispevku Selitev nam je vsem v pogubo med prispevki o preventivnem konserviranju predstavljata probleme, ki so jih morali rešiti ob nenačrtovani selitvi celotnega muzejskega depoja iz nekdanje grajske žitnice. Ne le, da je bil to precejšen logistični zalogaj, saj jim je primanjkovalo nadomestnih prostorov, denarja in delovne sile, zaradi zamika pri odobritvi sredstev se je selitev tudi zamaknila v konec leta, ko so vremenske razmere manj primerne.

S področja izobraževanja izpostavljamo dva prispevka. Andreja Jamšek (samozaposlena) predstavlja svetovno spletno združenje Ženske v goslarstvu. Gre za združenje »žensk za ponkom« z vsega sveta, ki povezuje goslarke, izdelovalke različnih brenkal in restavratorke obeh skupin instrumentov. Uradna spletna stran ponuja nekaj osnovnih informacij, večina dogajanja pa poteka na družbenih omrežjih: izmenjave strokovnih izkušenj, pomoč pri posameznih vprašanjih, delitev idej in inovacij ter informacij o tečajih … Posameznice organizirajo delavnice in srečanja na videokonferencah ter srečanja v živo, kar je neprecenljivega pomena, saj izobraževanja na področju goslarstva, k čemur sodi tudi restavriranje starih instrumentov, v Sloveniji ni. Združenje podeljuje tudi mednarodne štipendije z namenom predajanja znanja starejših mojstric uveljavljajočim se mladim goslarkam. Leta 2023 jo je prejela tudi avtorica prispevka in od takrat dalje strokovno sodeluje z mentorico, goslarko iz Belgije.

Drugi je prispevek Irene Porekar Kacafura (Pokrajinski muzej Maribor) s sodelavci pod naslovom  Dediščinska znanost in podnebne spremembe. Rektorska konferenca je v začetku leta 2023 podprla oblikovanje programa nacionalnih raziskav na področju dediščinske znanosti in podnebnih sprememb. V sodelovanju s Pokrajinskim muzejem Maribor, Univerzami v Mariboru, Ljubljani in na Primorskem (članicami Slovenskega vozlišča Evropske raziskovalne infrastrukture za dediščinsko znanost, E-RIHS.SI) ter Univerze v Novi Gorici je bil junija 2023 na pobudo dr. Matije Strliča organiziran prvi posvet na to temo. V okviru okrogle mize je bila predstavljena ambicija štirih slovenskih univerz, da spodbudijo interdisciplinarne raziskave, ki bodo pripomogle k inovacijam na tem področju, hkrati pa bodo spodbudile boljši prenos znanja med raziskovalnimi in javnimi zavodi na področju dediščine.

Ajda Mladenović, ZVKDS Restavratorski center (glavna urednica publikacije Konservator-restavrator)