Letošnji plenarni sklop je z dvanajstimi vabljenimi prispevki posvečen poklicni etiki. Na podlagi konkretnih primerov nam približujejo procese odločanja konservatorjev-restavratorjev pri soočanju s problemi, povezanimi s čiščenjem, utrjevanjem, retuširanjem in dopolnjevanjem, ravnanjem s preteklimi posegi in celostnim kontekstom umetnin, ter odsevajo stanje domače stroke pri obravnavi dragocene dediščine.
Pomen etike se v konservatorsko-restavratorski dejavnosti povečuje, saj je vezan na uveljavitev stroke kot akademsko-znanstvene discipline, ki stremi k visoko kvalitetnemu poklicu, katerega delovanje temelji na dogovorjenih načelih. Razmislek o etiki je utemeljen tudi zato, ker je konservatorsko-restavratorska stroka pred novimi izzivi, saj nima več opravka le s predmeti, temveč tudi z mrežo njihovih pomenov in neotipljivih, a hitro spreminjajočih se vrednot.
V prvem prispevku avtorici Ana Kocjančič (samozaposlena) in Irena Porekar Kacafura (Pokrajinski muzej Maribor) predstavljata okoliščine sprejetja Etičnega kodeksa Društva restavratorjev Slovenije, ki je bil ena izmedprvih pravnih listin Društva restavratorjev Slovenije (DRS). Izdan in potrjen je bil na skupščini društva novembra 1998. Njegovi snovalci so se naslonili na prevod strokovnega vodiča E.C.C.O in ICOM-CC-ovo definicijo stroke.Po statutu so člani DRS zavezani k spoštovanju členov etičnega kodeksa. Štiriintrideset členov oziroma načel kodeksa poučuje in obvezuje konservatorsko-restavratorske strokovnjake pri strokovnem delu s kulturno dediščino, navaja bistvena etična načela, obveznosti konservatorja-restavratorja do kulturne dediščine, do lastnika ali legalnega skrbnika kulturne dediščine ter do kolegov in stroke. Zapisana etična načela so pomembna za poklicno vedenje konservatorjev-restavratorjev in so pripomoček poklicne samoureditve na področju konservatorstva-restavratorstva.
Sledijo prispevki, ki nas seznanjajo z etičnimi dilemami na različnih strokovnih področjih in umetniških zvrsteh.
Avtorica Blanka Avguštin Florjanovič (Arhiv Republike Slovenije) predstavlja problematiko etike na področju konserviranja-restavriranja knjig, katerih konservatorsko-restavratorska obravnava ne pomeni le prevezovanja ali preprostega konserviranja in restavriranja za uporabo, ampak vključuje tudi konserviranje-restavriranje kakovosti gibanja oziroma mehanike knjige. Po pregledu zgodovinskega razvoja področja nas avtorica vodi skozi dileme, s katerimi se srečujejo strokovnjaki v današnji praksi konserviranja-restavriranja knjig.
Emina Frljak Gašparović (ZVKDS Restavratorski center) obravnava etična vprašanja na področju konserviranja in restavriranja premičnih slik ter jih ponazarja s primeri iz prakse. Poudarja nujnost temeljitih preiskav in celostne obravnave umetniškega dela za pravilno uravnoteženje tehničnih in vsebinskih vidikov konserviranja-restavriranja umetnine.
Etiko pri konserviranju-restavriranju lesene polikromirane plastike predstavljata Nuška Dolenc Kambič in Saša Dolinšek (obe ZVKDS Restavratorski center) s primeri različne obravnave treh oltarjev. Opozarjata, da na to področje pogosto posegajo izvajalci, ki nimajo ustreznih znanj, čeprav je za pravilno obravnavo lesene plastike, ki je pomembna tudi kot celostna umetnina, ter za ohranitev dragocenega originalnega gradiva nujen pristop specializiranih strokovnjakov.
Nataša Nemeček (Narodni muzej Slovenije) govori o etiki na področju konserviranja-restavriranja muzejskega gradiva ter izpostavlja bistvene poudarke etičnih kodeksov, kot so delovanje po najvišjih standardih, dokumentiranje posegov, delovanje v okviru zmožnosti, promocija poklica, izobraževanje, profesionalen odnos do kolegov in spoštovanje integritete objekta. Uveljavitev teoretičnih konceptov iz etičnih kodeksov v vsakdanjem praktičnem delu konservatorjev-restavratorjev predstavlja s primeri restavratorskih posegov na kovinskih predmetih arheološkega in zgodovinskega izvora.
Področje tekstila predstavljata Eva Ilec (Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož) in Ana Motnikar (Slovenski etnografski muzej). Izpostavljata nekaj najpogostejših etičnih dilem, kot so odločitve o pranju oziroma čiščenju tekstila ter o odstranitvi preteklih popravkov. V obeh primerih gre za izrazito nereverzibilna procesa, ki pa sta zaradi pozitivnih učinkov v mnogih primerih zaželena in upravičena. Avtorici poudarjata, da je širši kontekst predmetov oziroma zbirk (npr. etnoloških, zgodovinskih ali umetnostnozgodovinskih) bistvenega pomena pri sprejemanju odločitev o konservatorsko-restavratorskih posegih.
Irma Langus Hribar (Narodni muzej Slovenije) predstavlja področje konserviranja-restavriranja glasbil s poudarkom na treh različnih pristopih, ki segajo od obujanja izvirne zvočne podobe glasbil do restavriranja minulega stanja ali muzejske obravnave konserviranih-restavriranih glasbil. Izpostavlja primer konserviranja in restavriranja zbirke glasbil v Narodnem muzeju Slovenije, kjer je bilo vodilo ohranjanje originalnih materialov in kasnejših dodatkov brez poskusov oživljanja zvočne podobe.
Področje muzejskega keramičnega gradiva predstavljata Janja Slabe (Narodni muzej Slovenije) in Ajda Purger (samozaposlena). Pregledu najaktualnejših etičnih dilem, ki so povezane s postopki konserviranja-restavriranja keramike dodajata razmislek o odnosu do preteklih posegov, katerih ohranitev lahko včasih privede do nastanka novih zbirk, ki imajo dodaten pomen za stroko.
Anita Klančar Kavčič (ZVKDS Restavratorski center) s soavtoricami opozarja, da je delo na stenskih poslikavah že v samem jedru povezano z etičnimi dilemami, saj so del nepremične dediščine in zaradi tega v stalni odvisnosti od širšega konteksta in gradbenega stanja celotne stavbe. K njihovi ohranitvi lahko veliko pripomorejo priporočila in usmeritve, ki udeležence v procesu prenove seznanjajo z možnostjo novih odkritij stenskih poslikav in nadaljnjimi postopki obravnave.
Problematiki etike konserviranja-restavriranja kamnite plastike se posvečata Nina Žbona in Rok Hafner (oba ZVKDS Restavratorski center). Opozarjata, da je pri spomenikih, ki so hranjeni na prostem in zato najhitreje propadajo, težko slediti temeljnim strokovnim načelom, saj so za upočasnitev propadanja včasih potrebni drastični ukrepi. Tako na primerih iz prakse, ki zajemajo ohranjanje in situ ter nadomeščanje s kopijami, predstavljata strokovne izzive in rešitve.
Mateja Kavčič in Ajda Mladenovič (obe ZVKDS Restavratorski center) predstavljata etične dileme na področju nepremične kulturne dediščine, ki je vpeta v družbo in kulturo kot del identitete in je neločljiva sestavina okolja. Ohranjanje nepremične dediščine je zato v praksi izpostavljeno mnenjem številnih odločevalcev z različnimi stališči, kar lahko vodi v neprimerno ravnanje z dediščino.
V zadnjem plenarnem prispevku Katja Kavkler (ZVKDS Restavratorski center) in Eva Menart (Narodni muzej Slovenije) obravnavata etična vprašanja pri naravoslovnih preiskavah na področju likovnih del, stavbne dediščine in muzejskega gradiva. Vzorčenje in preiskovanje odvzetih vzorcev sta pomembna vidika pri konservatorsko-restavratorskih posegih in pri raziskovanju predmetov kulturne dediščine, saj omogočata spoznavanje tehnologije izdelave, predelav in sprememb, vendar gre v večini primerov za poseg v predmet, zato je potrebno upoštevati določena etična pravila in smernice.
PREDSTAVITVE PLAKATOV – IZBOR
Na področju konserviranja-restavriranja tekstila izpostavljamo prispevek Marine Čurin Konserviranje svilenega fraka in rekonstrukcija oblačila. Avtorica opisuje posege, s katerimi so bile konservirane-restavrirane številnepoškodbe fraka, ki so se pojavile zaradi nošenja in neprimernega hranjenja. Za izdelavo po meri narejene lutke, ki služi kot nosilna konstrukcija, ki fraku zagotavlja potrebno oporo in mu daje pravi volumen in držo, je bila izdelana rekonstrukcija oblačila v originalnem kroju.
Med deli na papirju izpostavljamo prispevek hrvaške kolegice Jelene Duh Konserviranje-restavriranje ročno koloriranega zemljevida iz 17. stoletja. Po izvedbi preliminarnih raziskav je bil izbran najprimernejši postopek konserviranja-restavriranja za mehansko in kemično zelo poškodovano ročno kolorirano jedkanico, na kateri so bili prisotni tudi pretekli restavratorski posegi. Po konservatorsko-restavratorskih posegih so zemljevid vložili v po meri izdelano zaščitno opremo in vrnili v zbirko v kontroliranih mikroklimatskih razmerah pod stalnim nadzorom konservatorjev-restavratorjev.
Med slikarska dela uvrščen prispevek Lize Lampič Uporaba suhega ledu pri odstranjevanju premaza s hrbta slike predstavlja novo metodo čiščenja površine tkanega nosilca s suhim ledom.
Na področju polikromirane lesene plastike Nives Slemenšek v prispevku z naslovom Izvirna podoba kipa sv. Notburge predstavlja posege, s katerimi je bila kipu povrnjena izvirna skoraj v celoti pozlačena podoba, prej skrita pod debelejšim slojem sekundarnih preslikav in nečistoč.
Med prispevki s področja konserviranja-restavriranja lesa izpostavljamo prispevek Martina Klinca Naprava za izdelavo plamenastih letev. V preteklosti so okrasne valovite profile na baročnem pohištvu in cerkveni opremi izdelovali mizarji s posebnimi napravami, ki pa se niso ohranile. Ker so se ob restavratorskih delih pokazale potrebe po večjih količinah plamenastih letev različnih prerezov, je avtor po sočasni grafični upodobitvi izdelal napravo za njihovo izdelavo.
Andrej Ferletic v prispevku s področja arheologije z naslovom Poznorimski nož z okrašenim koščenim ročajem iz Ajdovščine predstavlja konservatorsko-restavratorske postopke na poznorimskem nožu iz obsežnega gradiva iz zaščitnih arheoloških izkopavanj, ki so med letoma 2017 in 2019 potekala v okviru prenove starega mestnega jedra Ajdovščine.
S področja tehniške dediščine izpostavljamo prispevek Mojce Zver Prerez izvenkrmnega motorja TOMOS LAMO 06K. Pri podrobnem vizualnem pregledu predmeta je bil prerez izvenkrmnega motorja kot celota v dokaj slabem stanju. V postopku restavriranja je bilo treba predmet razstaviti na posamezne dele in jih po končanem postopku sestaviti nazaj v prvotno obliko. Konservatorsko-restavratorska obravnava tovrstnih predmetov poleg reševanja konservatorskih-restavratorskih dilem nemalokrat terja tudi prefinjene veščine mehanske obdelave predmetov, poznavanje motoroznanstva in uporabo fizične moči.
Prispevek Nine Mertik Konserviranje-restavriranje rimskega votlega stekla izpostavlja antični balzamarij iz obsežne zbirke stekla na Ptuju, katerega lepljenje in dopolnjevanje je bilo zaradi zelo tankega stekla, votlosti predmeta in velikih vrzeli na predelu trupa zelo zahtevno.
Portugalska kolegica Ana Sofia Neves s sodelavci sega na področje digitalne tehnologije. Prispevek Samostan Paço de Sousa (Portugalska): študija 3D replike za taktilne izkušnje slabovidnih predstavlja projekt, v katerem bo izdelana taktilna replika samostana, namenjena obiskovalcem z motnjami vida.
Na področju stenskih poslikav Andrej Jazbec v prispevku Restavratorski posegi na ometih in poslikavah na cerkvi Rojstva Device Marije v Policah pri Cerknem opisuje konservatorsko-restavratorska dela na ometih in poslikavah, ki so bila izvedena v okviru popotresne obnove in s katerimi so bile ohranjene in konservirane vse kvalitetne arhitekturne in umetnostnozgodovinske prvine v notranjščini, na zunanjščini pa je bila opravljena tudi celovita estetska prezentacija fasad in poslikav.
Avtorici Saša Stržinar Sterle in Nina Žbona v prispevku Marijin steber na Levstikovem trgu v Ljubljani opozarjata, da je priprava predloga sanacije in načrtovanja posegov na enem izmed najpomembnejših javnih spomenikov na Slovenskem kompleksna naloga, pri kateri je potrebno interdisciplinarno sodelovanje domačih in tujih strokovnjakov.
Na področju stavbne dediščine Vid Klančar s prispevkom Pristopi k obnovi Plečnikove kapelice na primeru obnove kapelice v Preski osvetljuje primer dobre prakse sodelovanja vseh vpletenih tako v fazah pred obnovo in po njej.
Med naravoslovnimi preiskavami izpostavljamo prispevek Lee Legan s sodelavci Infrardeča spektroskopija in elektronska paramagnetna resonanca – spektroskopska termometra za določanje temperature gorenja arheoloških kosti, v katerem je predstavljena študija, izvedena z namenom, da bi z neinvazivnimi spektroskopskimi metodami ugotovili temperaturo in čas gorenja kosti, kar bi arheologom zelo pomagalo pri razlagi okoliščin določene najdbe.
Helena Valentin Konjedic in Tadeja Kajzar Trajkovski s prispevkom Problematika kulturne dediščine sekundarnega pomena opozarjata na pogosto prezrto kulturno dediščino, ki nima statusa spomenika državnega ali lokalnega pomena. Za njeno ohranjanje je bistveno izobraževanje lastnikov o pomenu in vrednosti predmeta ali objekta, ki ga imajo v lasti.
